»Uprizoritev po njenih besedah opisuje transformacijo slabega kolektiva in odnosa posameznika do samega sebe.«
»Vendar, kot dodajajo, Vibracija posamezne strune ni interpretacija Lemovega literarnega dela, temveč 'z utrinki, drobci pomenov in ključnimi topikami oblikovana predstava, ki impulze romana prevaja v gibalno-scenskem okviru – skozi jezik telesa'.«
»dosega visoko raven uprizoritve v vseh njenih elementih. Igralci natančno in disciplinirano sledijo rdeči niti, danes še kako aktualnega besedila, kar se kaže kot prava repertoarna poteza gledališča. Predstava je polna energije, medsebojne igralske povezanosti, zavzete ansambelske igre, ki da uprizoritvi potreben zagon in ritem.«
»Skozi avtorske prizore ustvarjalci premišljujejo svoj položaj v družbi in preizkušajo meje med lastnim prepričanjem in naučenimi vzorci, preizprašujejo dinamiko spolov, izpostavljajo spolno nasilje med vrstniki, spregovorijo o lastnih strahovih, stiskah, jezi in krivici, o občutku krivde in iskanju izgovorov, ki jih poznamo vsi, a si o njih ne upamo spregovoriti.«
»Wedekindova otroška tragedija o odraščanju se prelije v tukajšnjost-zdajšnjost, zazira se v vprašljive pogoje za zdravo rast in oblikovanje osebnih vrednot, negotovo umeščanje v skupnost, dezorientirano svobodno ljubezensko življenje, bizarne medgeneracijske odnose in stiske, ki neutrudno spodnašajo krhek smisel.«
»Ne govori v imenu mrtvih, a vseeno govori proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Razkriva estetizacijo tragedij v sodobnih ritualih moči – od medijskih spektaklov do državnih ceremonij. Konkvistakon je protižalujoči aparat: ritual, ideologija in performans, v katerem trupla postanejo ikone, kri pigment in odsotnost scenografski učinek.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju